Slikar

So ljudje in so ljudje. Slikar je bil Človek z veliko začetnico. Ni šlo drugače, kot da si občutil občudovanje in spoštovanje. Ni šlo drugače, kot da si delal iz srca za srce.

Srečala sva se kmalu po začetku moje poti socialne oskrbovalke. V začetku, še preden sva se spoznala, je bil uporabnik kot toliko drugih na urniku. Bil je skoraj moj vrstnik, le nekaj let starejši od mene. Po nesrečnem skoku v vodo je postal popoln tetraplegik. Prizadeto telo in svobodna duša, neuklonljivega duha in uma. Ko sva se spoznala, ko sva osvojila rutino in način dela, sva imela vmes veliko časa za pogovor. Slikar je imel do potankosti izdelan dan, vsaka minuta njegovega dne je bila načrtovana. Ob množici ljudi, ki so se čez dan zvrstili ob njem, niti ni moglo biti drugače – osebne asistentke, kolegice, kolegi, prijatelji,slikarski znanci in še in še. Ob dejstvu, da si popolnoma odvisen od drugih, da tvoje telo ne funkcionira in da ti je ostal le govor in oči, je občudovanja vredna volja in moč, s katero je obvladoval svoje življenje. Vsak dan je imel v glavi urnik, kdo pride, kdaj se menjajo, kaj želi danes opraviti, kam želi danes iti, kaj želi danes naslikati. Zelo mi je bilo všeč, ker so bila njegova navodila vedno jasna in nedvoumna. Delo ni bilo lahko, pa vendar sem ga opravila z veseljem. Pri njem sem se naučila gladko obriti moškega, ker je želel biti vsak dan urejen. Trenirala sva, dokler ni bilo dobro. Občudovala sem njegov smisel za estetiko, za vsakodnevna opravila, za katera je želel, da so opravljena natančno in dosledno. Ko je videl, da sem zelo natančna, sem mu smela pomagati tudi pri pripravi na slikanje. To je bila posebne vrste priprava, ki je včasih zahtevala centimetrsko natančnost. Sam je izdelal načrt za posebno slikarsko stojalo, ki so mu ga prijatelji  postavili v dnevni sobi. Slikal je z usti in na okovju stojala je bila ročka, s katero je lahko pomikal platno levo ali desno in gor ali dol. Ob strani je imel na določeni razdalji paleto z barvami, iz tube si mu stisnil tiste, ki jih je potreboval, v določenem razmahu in določeno količino, tudi lonček za umivanje čopiča je bil pritrjen na stojalo. Fascinantno, kako mu je uspelo. Enkrat sem poskusila, pa čopiča v ustih nisem mogla držati več kot nekaj minut. Kakšen napor je šele pritisk na platno in pomikanje čopiča!

Zelo rad je tudi odhajal na slikarske delavnice na Primorsko, seveda z vso vojsko pomočnikov. Predstavljajte si, da si včasih ne znamo spakirati kovčka za krajše potovanje, njemu je uspelo organizirati prevoz, nastanitev, slikanje, hrano, odvajanje, pomočnike in še kaj.

Vsak obisk, vsaka minuta, preživeta z njim, je meni pomenila učenje, občudovanje in spoštovanje. Zavedala sem se svoje majhnosti, včasih smešnosti svojih vsakodnevnih problemov, ko se je pred mano vendar odvijal boj in preživetje! Zavedala sem se poklona življenju v vsej svoji najbolj kruti obliki prizadetega človeka, ki je s svojo voljo in svojim umom premagal usodo in se uprl.

Da ni nič nemogoče, so me naučili že doma, da je to čista resnica, me je naučil slikar.

Žal je »mojega« slikarja odnesla tista trma, ki ga je gnala skozi življenje. Ljudje, ki so preživeli pekel hudih operacij in rehabilitacije, ne želijo več videti bolnišnice niti od daleč, še manj želijo ponovno pristati tam. Navaden prehlad se je razvil in razlil v smrt.

Hvala za vse, kar sem se naučila, hvala, da sem smela biti del tvojega življenja.

Počivaj v miru, duša,

Osvobojena okovov telesa.

Počivaj v miru

In pridi še kdaj.